Včeraj je imela naša Zlatka smolo na avtocesti.
Njene besede:
Danes mi je na poti iz Ljubljane zagorelo pod armaturo. Začelo se je kadit izpod pepelnika, videla sem droben plamen v režah za regulacijo temperature. Kot plamen pri vžigalniku. Ko sem ustavila, sem ugasnila avto, izpulila pepelnik in avtoradio, a do plamena nisem prišla, začelo je goreti na polno, kabina se je napolnila z dimom, pograbila sem torbo in ven.
Ne morem vam povedat, kakšna groza je to, ko gledaš, kako ti gori tvoja velika ljubezen. Poknila je šipa in takrat je zagorelo še bolj. Takrat so se ob meni ustavili vojaški avtomobili, eni so pričeli gasiti kombi, drug me je odpeljal v mobilno ambulanto. Njim gre zahvala, da kombi ni dogorel do tal.
Trenutno spoh nimam besed, ki bi opisale neznansko praznino in grozo, ki jo je dogodek pustil v meni. Tako se trudiš, da nekaj spraviš skupaj, se veseliš srečanja s prijatelji, potem pa...
Slik ne morem priložit - so prevelike, upam, da bo Šterk prilimal svoje ali pa si jih poglejte na moji FB strani.
VEDNO, AMPAK RES VEDNO IMEJTE PRI SEBI GASILNI APARAT. DANES BI LAHKO REŠIL MOJEGA, MORDA BO NEKOČ REŠIL VAŠEGA!
Moje besede.
Ja res je bil žalosten prizor pogledat, kaj je ostalo od notranjosti avta. Šel včeraj takoj pogledat kaj bo potrebno storiti.
Zlatka glavo pokonci, bom pomagal po svojih močeh, da bo avto doglednem času spet med nami.
Vse kaj imam doma od delov in jih boš potrebovala jih bom doniral, upam da se mi bo še kdo pridružil z donacijo.
Takole pa izgleda ta žalosten prizor.



